Razgaljen in oseben: STATUS QUO NA TRGU DELA!

Osebno je družbeno, družbeno je osebno.

Kot najstnica sem si želela delati z otroki, zato sem se tudi vpisala na Pedagoško fakulteto. Slaba tri leta faksa sem se rinila na vsa možna prostovoljstva, delavnice in študentska dela z otroki. Še na AuPair sem šla v Španijo, samo da bi imela bogate delovne izkušnje.

Nekje vmes med vsem tem pa sem začela obiskovati delavnice gledališča zatiranih za magistrsko nalogo ene izmed študentk socialne pedagogike. Skupaj smo odkrivale problematike mladih in jih preizpraševale na odru z gled-igralkami_ci. In TO je bil zame ”turning point”.

Takrat sem namreč začela iskati priložnosti za nadaljnjo sodelovanje v gledališču zatiranih. Kmalu sem naletela na skupino Vse ali nič, preko katere sem se seznanila z Zavodom Bob. Ta me je tako prepričal, da sem spremenila že oddani obrazec za enomesečno prakso. Njihova vizija, načela in princip dela so me navdušili nad mladinskim delom do te mere, da sem se odločila, da bo to smer, s katero se želim poklicno ukvarjati. Tako, pa sem se znašla v novi sferi na trgu dela, brez pravih izkušenj in referenc. Vse za, preko in zaradi gledališča zatiranih. In naj vam povem, totalno vredno je bilo!

Še danes se spomnim tistih prvih občutkov s prve ali mogoče druge vaje, ko sem morala upodobiti samo in zgolj s telesom nek povsem abstrakten pojem, kot je zakonodaja. Ali pa tistega brezciljnega kričanja in čudaških grimas. Nikoli se mi še nič ni zdelo tako nenavadno in zabavno hkrati. In naenkrat na neki točki nisem več marala igrati Samuraja izven gledaliških krogov, ker je postal povsem dolgočasen brez tega živalskega kričanja in zmrdovanja. Rada sem obkrožena z gledališčnicami in gledališčniki, ker so meje normalnosti iz zunanjega sveta izbrisane. Kot da si pijana od kulture, več si dovoliš in vse je sprejemljivo.

  Foto: Erik Školiber

Po ogrevalnih aktivnostih, kot je npr. Samuraj, smo se lotile trdega dela. Raziskovale smo pomen termina prekarnost, izmenjevale naše pozicije na trgu dela in s kreativnimi metodami spoznavale vzroke in posledice prekarnega dela. Sicer ne vem kdaj, ampak dobila sem kontekst, brez da bi se tega sploh zavedala, z njim pa tudi jezo zaradi nevidnosti izkoriščanja na trgu dela in občutkov brezizhodnosti prekark_cev. Tako sem ugotovila, da te aktivnosti nimajo nikoli samo zabavne funkcije, ampak jih podpira skriti kurikulum. Po mojih izkušnjah je malo metod, ki imajo moč ozavestiti in približati neko problematiko tako hitro in učinkovito, kot gledališče zatiranih. Zame še večji čar slednjega je to, ker ne ostane zgolj pri razgaljanju, ampak gre en korak dlje. Nudi prostor za testiranje na videz še najbolj utopičnih rešitev problema, ki se na koncu tako ali tako izkažejo za boljše, kot vdanost v usodo.

Ravno to preizkušanje, dajanje konteksta, osmišljanje, dajanje glasu in predvsem skrb, da bo ta glas slišan pri odločevalkah_cih, so zame razlogi, da verjamem v nujnost zakonodajnega gledališča in gledališča zatiranih, kot neizbežni metodi za vzpostavitev tistih pogojev dela, ki ohranjajo dostojno življenje vseh.

In v to spremembo tako globoko zaupam, ker sem sama izkusila vpliv gledališča zatiranih na lastno delovanje. Ne zgolj v polju boja proti prekarnemu delu, temveč tudi osebne rasti. Ljudi, ki sem jih spoznala, dogodki, ki sem se jih udeležila, aktivnosti, ki sem jih soustvarjala, vse to in še več je pripomoglo k razvijanju lastnega jaza, bolj družbeno kritičnemu razmišlajnju, višji stopnji globalne soodgovornosti itd.

Hvala Slobodanu, Gaji, Tjaši, Danijeli in vsem ostalim simpatizerkam_jem gledališča zatiranih, predvsem pa hvala Metki in Barbari za vse življenjske in aktivistične lekcije. Zaradi vas sem se začela zavedati vpliva ljudi, ki me obdajajo ter preizpraševati lastni obstoj in mehanizme družbe oz. sistema.

Lea Dolinar


‘Lea deluje v gledališki skupini Vse ali nič v Zavodu Bob, kjer razvijajo zakonodajno gledališče kot metodo mladinskega dela in kot nekonvencionalno obliko politične participacije. V Sloveniji to še ni razvita praksa vključevanja mladih. Delujejo v smeri vključevanja neorganiziranih mladih v politične procese, torej tistih, ki sicer niso politično aktivni. Svoj prispevek je predstavila na 1. konferenci zatiranih v Ljubljani. Nastal je tudi zbornik s prispevki s konference, do katerega lahko dostopaš TUKAJ.’

Published on: 23 November 2018
Posted by: admin