Gledališkim dogodkom projekta Status quo na trgu dela so bili skupni bolj ali manj artikulirani predlogi, ki zelo odražajo dejansko stanje na terenu – predloge so podali ‘’nestrokovnjaki’’, laiki, ki pa imajo osebno izkušnjo s prekarnim delom. Izpostavljali so odsotnost komunikacije in razprave med t. i. civilno družbo in odločevalci, ki je problematična z vidika demokratičnega sistema, v katerem naj bi živeli. Enostransko sprejemanje odločitev s strani politikov in strokovnjakov je bržkone problem v vseh t. i. zahodnih demokracijah. S projektom Status Quo na trgu dela smo tako odprli prostor za razpravo.
Najpogosteje so obiskovalci dogodkov prepoznali, da država ne zagotavlja ustreznega nadzora nad kršitelji delovno-pravne zakonodaje. To je tudi jasno iz dejanskega stanja: za nadzor 210.884 pravnih subjektov z več kot 800.000 zaposlenimi je pristojnih samo 42 inšpektorjev za delovna razmerja in 32 za varstvo pri delu – iz teh številk sledi, da je učinkovit nadzor nemogoč, česar se zelo zavedajo tudi delodajalci.
Sindikati so na problematiko kadrovske podhranjenosti IRSD glasno opozarjali že v preteklosti, v kontekstu zavez iz koalicijske pogodbe – da se podvoji število inšpektorjev za nadzor delovnih razmerij. Močno upamo, da to ne ostane zgolj črka na papirju. Ustrezen nadzor je prvi izmed ukrepov za zagotavljanje spodbudnega okolja tudi za delavce, ne le delodajalce in kapital.
Drugo področje, o katerem smo razpravljali na (skoraj) vseh predstavah, pa je izobraževanje in informiranje delavcev o njihovih pravicah. Za izobraževanje in informiranje delavcev poleg sindikatov skrbijo še različne nevladne organizacije, kot sta npr. Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Delavska svetovalnica. S strani države ni zagotovljenega nikakršnega financiranja stalnih programov teh organizacij, nasprotno – 5-letni projekt, ki vzpostavlja Info točke oz. svetovalnice za delavce, tj. Podpora deležnikom na trgu dela, izvajajo delodajalska združenja, ki se v okviru projekta sama izobražujejo o delavskih pravicah.
Predlog na predstavah je bil tudi vpeljava tovrstnih tematik v šolski sistem, kar je zagotovo zanimiva rešitev, a se postavlja vprašanje izvedljivosti.
Sicer pa so v občinstvu natajali zelo raznoliki predlogi, o katerih smo tudi razpravljali, a jih nismo izglasovali, ker so se v razpravah odpirale različne dileme v povezavi z njimi, na primer:
– uzakonitev minimalne urne postavke za atipične oblike dela (glavni pomislek pri tem predlogu je bil, da so atipične oblike zaposlitev v večini primerov nezakonite, in da bi se morali boriti za standard, ki je v zakonodaji opredeljen kot redna zaposlitev);
– podjetja morajo imeti med svojim kadrom vsaj 70 % zaposlenih s pogodbo za nedoločen čas (pomisleki, kako to izpeljati v praksi);
– povezovanje izobraževalnih inštitucij in podjetij z namenom lažjega vstopa na trg dela za iskalce prve zaposlitve (to so prepoznali kot ustrezno le za nekatere poklice);
– uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (kar zahteva celoten zakon z uskladitvijo dejavnikov, na katere bi uvedba vplivala);
– država si mora prizadevati za omejitev oz. izkoreninjenje prekarnih zaposlitev;
– prepoved študentskega dela (v razpravi si je bilo občinstvo enotno, da gre – v preteklosti pa je bilo tega še več – pri študentskem delu mnogokrat za prikrivanje rednih zaposlitev, da bi študent moral študirati in ne delati, da smo s študentskimi napotnicami unikum v EU prostoru (sicer ima tudi Nemčija t. i.’’malo delo’’), na koncu smo se strinjali, da prepoved brez dodatnih ukrepov, kot so npr. razširitev pravic za pridobivanje štipendij, ne bi dejansko rešila prekarnosti, saj je mnogo študentov prisiljenih delati za preživetje);
– vsaka pravna oseba javnega ali zasebnega prava mora imeti zastopnika delavcev (v razpravi smo se spraševali, koliko zaposlenih mora imeti podjetje, da je odločba smiselna, ali se na zastopnika lahko obrnejo tudi ti, ki s podjetjem sodelujejo preko avtorskih in podjemna pogodba, kako je z s. p.-ji – tu se je porodila ideja o »delavskem ombudsmanu« na način kot deluje npr. urad varuha pacientovih pravic);
– prepoved opravljanja dela izven prostorov delodajalca (razprava je odpirala dileme glede izvajanja te določbe v praksi in razmišljanje o izjemi oz. dopolnilu oredloga na način ‘razen, če ni tako določeno v pogodbi o zaposlitvi’ ali pa da zakon našteje primere, kdaj je to mogoče, npr. kadar iz narave dela izhaja, da to ni mogoče ipd.).
To bogastvo vsebin in argumentov zagotovo kaže, da lahko z dajanjem glasu tistim, ki javnega glasu sicer nimajo ali pa se ga v javnosti ne sliši, odpiramo prostor rešitvam. Želeli bi, da bi to spoznali tudi ljudje na pozicijah moči – politiki, odločevalci in nenazadnje, delodajalci.