Zakonodajna forumska predstava: Status quo na trgu dela

Skupina Vse ali nič deluje od leta 2013 ter združuje posameznice_ke, ki želijo z metodo gledališča zatiranih obravnavati družbeno aktualne tematike. Gledališče zatiranih pokriva raznolike pristope za igralke_ce in ne-igralke_ce, ki temeljijo na vajah za skupinsko dinamiko in povezovanje skupine, tehnikah za zavedanje in izražanje misli, vajah, namenjenih osnovam uporabe gledališkega aparata, doživljanja sveta preko različnih čutov, vajah, namenjenih poznavanju telesa, večanju izraznosti telesa, uporabe gledališča kot jezika, gledališča kot diskurza ipd. (Boal 1985).

V skupini Vse ali nič sodelujejo predvsem mladi, saj prav med njimi zaznavamo upad politične in družbene aktivacije. Kot navaja Ricketts, centraliziran sistem avtoritete, izvajan na moderni nacionalno-državni ravni, posameznice_ke vse bolj potiska v pasivnost na osebni in družbeno-politični ravni. Celo demokratične institucije posameznice_ke spodbujajo k prenašanju usode in odgovornosti v roke »odgovornih«, namesto k prevzemanju odgovornosti in direktnim akcijam na vsakdanji ravni (Ricketts 2012). Tekom preteklih let smo v skupini uporabljale_i različne tehnike gledališča zatiranih, v zadnjem letu pa se podrobneje in bolj poglobljeno lotevamo raziskovanja tehnike zakonodajnega gledališča.

Zakonodajno gledališče je oblika demokracije z uporabo vseh tehnik gledališča zatiranih (posebej forumskega gledališča), ki jih kombiniramo s konvencionalnimi rituali parlamentarne zbornice z namenom spreminjanja legitimnih želja državljanov v zakone. Po forumski predstavi ustvarimo prostor, podoben senatu, za obred sprejemanja zakonov po uradnem postopku, ki temelji na posegih gled-igralk_cev (ti jih zagovarjajo ali zavračajo, glasujejo ipd.). Na koncu zberemo odobrene predloge in prizadevanja ter jih predlagamo zakonodajalkam_cem v odobritev. Tehnika tako zagovarja stališče, naj zakoni ne bi bili ustvarjeni s strani zakonodajalk_cev, temveč preko njih s strani državljank_ov, ki svoje predloge posredujejo zakonodajalki_cu oziroma državljanke_i same_i postanejo zakonodajalke_ci. Z gledališkimi pristopi je tako možno spreminjati družbo na ravni zakonov, ki veljajo v državah (Boal 2005).

Kot perečo in aktualno tematiko, vezano na tehniko zakonodajnega gledališča, je skupina udeleženk januarja 2017 pričela odpirati tematiko izkoriščanja prekarnih delavk_cev. Z deljenjem osebnih zgodb, zgodb bližnjih ter prebiranjem strokovnih in časopisnih člankov se je tematika potrjevala kot vse bolj problematična in relevantna za vse prisotne v skupini.

Po nekaj mesecih dela, vrtanja v tematiko, razglabljanja in polemiziranja smo ugotovile, da so vse zgodbe, ki so jih udeleženke delile za snovanje predstave, in so bile povezane s prekarnimi oblikami dela, sicer osebne zgodbe, a večinoma iz časov študentskih let ali vsaj več let nazaj. Vse smo vedele, da je problem na sistemski ravni, a večina ni hotela prepoznati svojo pozicijo prekarnih delavk tukaj in zdaj. Ponotranjena oblika zatiranja je prisotnim v procesu preprečevala, da bi videle svojo pozicijo zaposlitve enako problematično in prekarno kot nekoč. Lažje je bilo govoriti za nazaj. Po daljšem spuščanju zavor so obrambni mehanizmi padli. Vse smo z dvignjenimi pestmi želele spremeniti sistemsko izkoriščanje prekarnih delavk_cev. In tako smo prišle do novih, aktualnih ter tukaj in zdaj prisotnih zgodb. Nikoli nismo absolutni subjekti, saj nas kot objekte omejujejo ekonomske, kulturne in družbene sile, po katerih delujemo, in vplivajo na naše razmišljanje ter dejanja (Boal 1985). Za konkretizacijo smo dodale še situacijo izkoriščanja poštark_jev, ki za doseganje norme prodajajo tudi izdelke na domovih, o čemer so v zadnjem času pisali časopisi. Napisale smo scenarij, izdelale sceno in pričele z vajami. Razvijanje karakterjev, načinov gibanja, vaje v improvizaciji za pripravljenost na intervencije …

     

K sodelovanju smo povabile tudi dve zunanji strokovni sodelavki, pravnico, ki dela na področju kadrovanja, in sociologinjo ter aktivistko, zaposleno pri Sindikatu prekarcev, s katerim smo se poleg Mladi+ in Gibanjem za dostojno delo in socialno družbo povezale za nadaljnje oblikovanje predlogov zakonov in posredovanjem le teh odločevalkam_cem.

V preteklem letu 2017 predstava gostovala petkrat v Ljubljani, v letu 2018 se obeta okrog deset ponovitev v različnih krajih po Sloveniji in v tujini. Vsaka ponovitev v preteklem letu nam je prinesla ne samo raznolike intervencije in predloge zakonov s strani gled-igralk_cev, temveč tudi pomembne povratne informacije, na podlagi katerih smo v letošnjem letu spremenile_i in dodelale_i scenarij. Tekom ponovitev je v preteklem letu ena izmed udeleženk snemala proces, predstave, komentarje gled-igralk_cev ter tako zbirala dokumentacijo za nastajanje kratkega filma, ki nastaja v projektu LegiLAB 4 Progress.

Seveda pa so se tekom procesa nastajanja in gostovanja predstave pojavili tudi izzivi.  Nekateri predlogi zakonov iz preteklega leta, ki so bili zapisani s strani gled-igralk_cev, so se izgubili. Večina jih je k sreči zapisanih v analogni in digitalni obliki ter tako shranjenih in pripravljenih na posredovanje naprej sodelujočim organizacijam. Drug izziv projekta se tiče zasedbe. V pričetku letošnjega leta nas je zapustila polovica igralske zasedbe, tako da smo morale v kratkem pridobiti nove. To se je zgodilo sicer zelo hitro in brez večjih težav, saj je mreža aktivistk_ov, ki jih zanima metoda, tematika ali oboje, dovolj velika, da se je manjko hitro zapolnil, po drugi strani pa je projekt v letošnjem letu tudi dodatno sofinanciran s strani Urada za komuniciranje RS, kar omogoča simbolične honorarje igralk_cev, ki sodelujejo v predstavi. Vprašanje je, ali bi se zamenjave našle enako hitro, če bi bilo delo popolnoma prostovoljske narave. Tretji pa zagotovo ta, da zaenkrat projekt in predstava nimata medijske podpore, ki bi dodatno izpostavljala in odpirala problematiko prekarnosti preko predstave. Res pa je, da se o prekarnih oblikah dela vse več govori in piše v medijih nasploh.

Kje je torej domet in kaj je cilj predstave Status quo na trgu dela? Siegfried Melchinger trdi, da so politične vse človekove dejavnosti in gledališče je ena izmed njih. Namen političnega gledališča pa je intervenirati, izraziti neizrečeno, kazati tisto, kar se tiče vseh in ne zgolj nekaterih, kazati situacije, ugotovitve, načine vedenja, zlorabe moči in predstavljati forum manjšin, kjer lahko posameznice_ki nastopijo proti večini, proti oblasti. Ko politično gledališče nagovarja občinstvo, razkriva zakrito, razkrinka zakrinkano, demaskira zamaskirano, kaže druge plati in druge resnice, ki niso izpostavljene, ter daje možnosti, da je kritika popolnoma javna (Melchinger 2000). S prepoznavanjem problematike na osebni in politični ravni se prične boj proti sistemskemu izkoriščanju in ena pot do tega je preko spreminjanja zakonodaje.

 

Literatura
Boal, Augusto. 1985. Theatre of the Oppressed. New York: Theatre Communications Groups.
Boal, Augusto. 2005. Legislative theatre: Using performance to make politics. New York: Routledge.
Melchinger, Siegfried. 2000. Zgodovina političnega gledališča. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko.
Ricketts, Aidam. 2012. The activists’ handbook. London: Zed Books.

Published on: 26 April 2018
Posted by: admin