“Kaj je monitoring? Kaj je evalvacija mladinskega dela? Zakaj jih projekt Marš na(d) trg dela potrebuje?” in podobna vprašanja se ti lahko postavljajo, ko bereš pričujoče besedilo. Tudi na to smo mislili, ko smo projektno razpisno dokumentacijo pripravljali za naša financerja, Ministrstvo za izobraževanje in šport – Urad Republike Slovenije za mladino in Evropski socialni sklad. Monitoring in (sprotna) evalvacija sta procesa, ki se jih znotraj projektnega menedžmenta predvidi predvsem zaradi zagotavljanja kakovosti dela, ter višanja le-te.
Obenem je zunanji evalvator – v našem primeru evalvatorka – lahko oseba, na katero se “projektno osebje” lahko obrača s svojimi dilemami, z njo analizira svoje vnose v projektno delovanje in kako učinkoviti so bili, kaj so prinesli in kaj se da spremeniti, da bomo še boljši. Seveda, ta proces se odvija preko različnih metod monitoringa in evalvacij, ki so vnaprej skrbno pripravljeni, načrtovani in konec koncev tudi evalvirani. Meta evalvacija je super, vam povemo! S kvalitetnim procesom monitoringa lahko organizacija, projektno osebje, opazuje učinke svojega dela že med samim procesom delovanja (in ne samo na koncu), kar omogoča tudi hitro odzivnost (in hkrati zahteva sprotno uvajanje sprememb v smeri izboljšanja). Proces evalvacije vključuje dosežene rezultate, učne izzide, potencialne vplive na projektne ciljne skupine in ostale deležnike organizacije. Ključni vidiki tega procesa so zagotovo načrtovanje načrtovanja, menedžmenta časa in kvalitetno opredeljevanje projektnih ciljev in podciljev. In seveda rezultati sprotnega monitoringa. 🙂
Teorije za vzorec – zagotovo si kaj več o temah lahko tudi sam_a najdeš na spletu. verjetno se sprašuješ, kdo to lahko izvaja. Z Marševci zagotovo nekdo, ki ima močno voljo in še močnejše “živce”. In nekdo, ki razume kaj nam pomeni “biti fleksibilen” in “izhajati iz potreb udeleženca_ke”. Za nas to “sladko breme” nosi Maja Drobne. Razlogov zakaj je več, kot znakov dopušča tale članek.
Kdo je Maja? Maja je naš super sonček. 
Prihaja iz Izlak – majhen kraj v Zasavju pod Trojanami. Ampak je definitivno dober primerek “Citizen of the World” koncepta. Ker je doma v tem vesolju. 🙂 In z njo se je povsod enostavno počutiti domače.
V mladinske vode je zaplula s taborniškim čolnom, še kot mlada udeleženka. In vse od takrat živi mladinsko; zavedajoč se mladinskega ali ne. Nato je bila aktivna v mladinskem centru Trbovlje, ki jih je obiskovala v srednji šoli, potem pa sem je kmalu odločila tudi za Evropsko prostovoljsko službo v Franciji. In to je bil punkt premika, njen veliki AHA moment. “Od takrat dalje je bilo jasno, da je mladinsko delo popolnoma osvojilo moje srce, pa še v Zagorju smo dobili mladinski center :)” pravi; in doda: “Potem pa sem preskakovala različne izzive, spoznavala organizacije na različne načine in končala tu kjer sem. Srečna :)”.
S tem se moja vprašanja niso končala. “Kaj počneš, ko ne delaš na Maršu? S kom vse sodeluješ?” sem nadaljevala. Maja pravi: “Moram reči, da je Marš super izkušnja, z veseljem se srečujem z ekipo in poslušam tako pozitivne zgodbe, kot tudi izzive, s katerimi se ekipa srečuje. Ko nisem z vami, potem največ časa vsekakor preživim na MOVIT-u, nacionalni agenciji programa Erasmus+:Mladi v akciji, kjer sem zunanja sodelavka z različnimi nalogami. Sodelujem pa tudi z mladinskimi centri, tujimi organizacijami, Hišo Evrope, raznimi društvi in podjetjem, ki se ukvarja s turizmom. Z vsemi, s katerimi sodelujem, sodelujem v projektih, v katere verjamem in za katere vem, da lahko tudi sama nekaj pri njihovem razvoju prispevam. Mi pa vse kar počnem predstavlja tudi izziv, te pa imam zelo rada.” “Uau” sem si mislila… Potem sem ji postavila najtežje vprašanje, namreč, kaj je njena najljubša hrana. Punca ostaja zelo nezahtevna – repa in pire krompir sta tista, ki razveselita njen želodček.
Ker vem, da se rada izgublja in najde po vseh svetovih tega planeta, me je zanimalo tudi, kam najrajši potuje.
