Študijski obisk, Češka, Praga, februar 2020

Skupina petih uličnih in terenskih delavcev_k Zavoda Bob se je februarja odpravila na enotedensko ekspedicijo, imenovano študijski obisk, v Prago, na Češko. Glavni predmet preučevanja je bilo ulično delo in sodelovanje s šolami, vendar radovednost ne pozna meja in tako jih je zanimalo prav vse – kako delujejo organizacije, mladinski centri in ulično delo, kako se izobražujejo, kaj jih podpira pri delu … Po koncu programa so izkoristili priložnost, da so kolege_ice iz tujine spoznali izven formata dela. Vse preostale trenutke pa so izkoristili za spoznavanje lepot Prage in njihovih lokalnih dobrot. 

Ekspedicija je potekala znotraj projekta Visit Schools, katerega koordinator je Češka organizacija uličnih delavcev (ČAS), financira pa jo s program Erasmus+.

ČAS – OPIS ORGANIZACIJE, CILJNI UPORABNIKI IN POGOJI DELOVANJA

ČAS – Česká asociace streetwork je krovna nacionalna organizacija za terensko delo z mladostniki in mladimi. Na nacionalni ravni združuje programe in organizacije, ki na različnih območjih Češke opravljajo ‘socialno delo’ z uporabniki (mladostniki in mladi na javnih površinah ter v mladinskih klubih, mobilnih objektih in drugje). Storitve ČAS segajo na področja  izobraževanja, svetovanja, reševanja ‘socialnih problematik’ in mednarodnega sodelovanja. ČAS povezuje 90 organizacij/programov različnih velikosti.

Restart Shop je projekt, ki ga je v letu 2014 začel ČAS. Namenjen je mladim s slabšim socialno ekonomskim izhodiščem, ki ne morejo najti zaposlitve. Mladim ponujajo ‘reintegracijsko obliko zaposlitve’, ki pa je vezana na omejen čas (pol leta z možnostjo podaljšanja). Potencialni presežek sredstev je namenjen ‘nizkopražnim mladinskim klubom’. ČAS se financira pretežno iz kohezijskih sredstev (preko ‘nacionalne agencije’) programov Erasmus+, privatnih donacij (Velux …) ter članarin.

Po predstavljenih podatkih lahko ugotovimo, da je sodelovanje državnih in lokalnih deležnikov na področju financiranja in drugih oblik podpore izjemno šibko, kar posledično lahko vpliva tudi na kvaliteto in potencialni obseg dela.

SREČANJE S ČAS

ČAS smo obiskali na začetku in ob koncu job shadowinga.

Ob prvem obisku na sedežu organizacije smo spoznali ‘gostiteljico’ (Karolina Panuškova), tedenski urnik, obveznosti glede poročanja in drugo. Ker organizacijo že poznamo iz prejšnjih partnerskih sodelovanj, v mestu Praga pa je svoje študentsko leto preživela Anja Manja, članica naše ekipe, so nam bili logistični detajli jasni. Srečanje je bilo kratko (ena ura), saj so nas v prvi organizaciji (Vrtule) pričakovali že ob 14. uri.

Zadnji dan job shadowinga smo z gostiteljsko organizacijo opravili refleksijsko srečanje in pogovor o nadaljnjih korakih projekta, saj naj bi septembra 2020 češko ekipo gostili v Sloveniji.

Pri vrednotenju nas je Karolina opozorila na ‘kritična stališča’, še posebej na zapis opažanj o aktivnostih, ki bi ob boljši podpori (sistemski, finančni …) nudila mladostnikom in mladim še boljšo podporo pri vstopu v odraslost in aktivno državljanstvo.

Naša opažanja do ČAS so pretežno pozitivna, saj tovrstnega krovnega združenja v slovenski praksi ne poznamo. Pomen dežnik (umbrela) organizacije vrednotimo predvsem po možnostih, ki jih nudi ‘centraliziran’ prenos znanja in izkušenj, mreženje socialnih delavcev ter izmenjava dobrih praks.

Opozarjamo na potenciale, ki jih lahko tako močan deležnik, kot je ČAS, v ‘demokratičnem družbenem sistemu’ udejani s podporo nacionalne in lokalnih skupnosti. Predvsem poudarjamo moč zbranih podatkov, ki pričajo npr. o učinkih na ciljno skupino, o pregledu specifik posameznih (mikro)lokalnih skupnosti … Naslednji potencial je v organizaciji izobraževanj, ker ČAS sodeluje v mednarodnih mrežah, ki se ukvarjajo z omenjeno tematiko, in ker posamezni terenski (socialni) delavci, še posebej tisti z daljšim staležem, izkazujejo možnosti za prenos znanja. S slednjim bi lahko odpravili tudi velike razlike v pristopih ter hitreje in učinkoviteje prenašali dobre prakse (izkušnje) v druga okolja.

SREČANJE Z RESTART SHOP:

Zadnji dan študijskega obiska smo spoznali rešitev, usmerjeno v zaposlovanje – “pridobivanje prvih zaposlitvenih izkušenj” oseb iz socialno najranljivejših skupin – Restart Shop. Vsekakor lahko pohvalimo “model” (socialno storitev), vendar smo med predstavitvijo spoznali, da je sistemska podpora z nacionalne in lokalne ravni povsem zanemarljiva. Na eni strani lokalna skupnost ne zagotavlja brezplačnih prostorov (kar smatramo kot minimalni – osnovni prispevek lokalne skupnosti), na drugi pa pristojno ministrstvo (Ministry of Social Affairs) ne zagotovljapodpore/subvencioniranja zaposlitev ‘ranljivih uporabnikov’.

Med predstavitvijo smo spoznali še eno pomembno vlogo ČAS pri vključevanju ranljivih skupin v družbeno dogajanje kot tudi njen pomen pri zagotavljanju sredstev. Slednje se nanaša na Velux donacije, ki marsikateremu od pestrih področij delovanja zagotavlja vsaj minimalna sredstva za delovanje.

OPOMBA: V nadaljnjem tekstu udeležence aktivnosti, mladostnike in mlade, ki jih ulični delavci srečujejo pri terenskem delu (ČAS jih imenuje ‘Clients’), nazivamo ​uporabniki​.

VRTULE

Prve tri dni študijskega obiska smo preživeli v mladinskem klubu Vrtule, ki deluje znotraj Salezijanskega mladinskega središča1. Salezijansko mladinsko središče združuje različne storitve za otroke, mladostnike, mlade, družine idr. Pod streho velikega objekta lahko poleg mladinskega kluba Vrtule najdemo tudi mladinski center, center za družine, učilnice, kapelo, stanovanje za duhovnike, gledališko dvorano, igrišče, plezalno steno, rampe za skiroje in rolke itn. Vse storitve temeljijo na pedagogiki Don Bosca in z izjemo mladinskega kluba Vrtule so v prostorih prisotni tudi simboli katoliške vere (npr. križi, ikonografija, citati iz Biblije).

V prostore Vrtule vstopimo iz ulice, vhod je ločen od ostalih storitev. Nekaj stopnic nas pripelje v nekoliko kletne prostore, lahko bi rekli polklet. Ko se ozremo na levo, vidimo presenetljivo število miz za igranje ročnega nogometa. Zaigra nam srce. Prav tako opazimo manjši oder, kavče, vreče za sedenje, šank, kjer nas čaka kava. Vse to nam da občutek, da smo prišli nekam, kjer se lahko počutimo domače. Skupaj z dvema socialnima delavcema se posedemo na kavče in pričnemo s predstavitvijo. Predstavitev poteka interaktivno, izmenujemo si realnosti, primerjamo kontekst dela, ciljno skupino, pristope. S socialnimi delavci kluba Vrtule smo preživeli naslednje tri dni. Spoznavali smo organizacijsko strukturo, konkretno prakso dela, terensko delo, sodelovanje s šolami. Pred opisom konkretnih praks dela izpostavljamo najpomembnejše uvide uvodne predstavitve, za katere ocenjujemo, da bodo bralcu_ki v oporo pri razumevanju našega izkustva.

Mladinski klub Vrtule izvaja nizkopražne programe​. Nizek prag simbolizira enostaven dostop
uporabnikov do storitev. V nadaljevanju navajamo temelje pristopa:

  1. Anonimnost pomeni, da jim za vodenje evidence dela ni trba zbirati osebnih podatkov o uporabnikih, npr. za vodenje evidence zadostujejo vzdevki posameznikov. Nasprotno smo videli pri mladinskem centru, ki prav tako deluje znotraj Salezijanskega mladinskega središča, da so zbirali podatke o vsaki_em uporabnici_ku, vključno z njegovo_njeno fotografijo, podatki o prebivališču, o starših itn. Naša praksa dela se nahaja nekje vmes, financerji nas zavezujejo, da poročamo o starostni strukturi udeležencev, podpisati se morajo na listo prisotnosti, vendar jim ni treba vpisati imena in priimka, lahko uporabijo izbran vzdevek.
  2. Dostopnost ​lahko razumemo preko enostavnega in prostega dostopa v klub. Od posameznic_kov je odvisno,  kdaj se udeležujejo aktivnosti in koliko dolgo časa so prisotni v klubu, lahko so tam le pet minut, lahko ves čas odprtosti kluba. Prav tako o udeležbi ni potrebno vnaprej obvestiti socialnih delavcev.
  3. Brezplačnost vseh storitev je prav tako eno izmed načel nizkopražnih programov. Ponovno smo pri mladinskem centru opazili drugačno prakso, in sicer simbolično, pa vendarle letno plačilo za izposojo rekvizitov npr. družabnih iger, skirojev, rolerjev.
  4. Prostovoljna udeležba ​pomeni, da uporabniki niso napoteni v storitev, temveč je njihova
    udeležba prostovoljna in avtonomna odločitev.

Storitve mladinskega kluba Vrtule spadajo pod socialne storitve, primarno financirane z Ministrstva za socialo. Drugi viri financiranja so še Mesto Praga in donatorji, pri čemer so prvi obseg financiranja na prehodu v leto 2020 zmanšali za ¾. Programi financirani z Ministrstva za socialo predpisujejo nizkopražnost programov. Nasprotno to ne velja za mladinski center, ki ga financira Ministrstvo za izobraževanje, saj je le-ta program »višjega praga«, zahteva zbiranje in poročanje več osebnih podatkov udeležencev itn. Tovrstna umeščenost storitev je v primerjavi s slovenskim kontekstom zanimiva, saj je pri nas situacija nekoliko obrnjena. Programi, financirani z Ministrstva za izobraževanje, temeljijo na prostovoljni udeležbi, o udeležencih pa ni potrebno zbirati obsežnih podatkov in o njih poročati. Socialni programi pa, nasprotno, terjajo obsežno poročanje o posameznici_ku, hkrati pa so le-ti pogosto predhodno obravnavani in napoteni v storitve npr. s strani Centrov za socialno delo, posledično pa ne temeljijo na popolni prostovoljni udeležbi posameznikov.

Ekipo Vrtule sestavlja pet socialnih delavcev, od tega so štirje polno zaposleni, ena oseba pa je zaposlena polovično. Ekipa petih izvaja program mladinskega kluba in ulično delo, ki zajema obe v nadaljevanju opisani mobilni enoti (Vrtulka in Heliport), kot tudi outreach ulično delo (hoja po soseski, vzpostavljanje in ohranjanje stika, animacija za vključevanje v aktivnosti …). Ed v ekipi ima vlogo vodja/managerja (koordinira in administrativno podpira izvajanje). Nekateri socialni delavci so bolj “bazirani” v mladinskem klubu, drugi pretežno izvajajo ulično delo.

Vendar je me praksami  Vrtule in tistimi, ki jih poznamo v Sloveniji, bistvena razlika. Kajti gre za eno službo, en servis, v nasprotju s  prepogosto prakso v Sloveniji, ko delo bazira na projektih in gre za različne storitve, ki med seboj niso tako celostno povezane (npr. v primeru Vrtule gre za eno ekipo, ki ima vedno skupne sestanke, supervizije …). Na ta način je storitev, ki jo izvajajo, bolj celostna tako v smislu aktivnosti kot tudi obravnave uporabnikov.

V letu 2019 so z mladinskim klubom in uličnim delom vključli 111 uporabnikov, približno polovico preko mladinskega kluba in polovico preko uličnega dela. Nekateri udeleženci se vključujejo v obe obliki njihovih storitev, kar smo lahko tudi sami videli v praksi. Vključitev v njihovem primeru pomeni, da je z uporabnikom sklenjen tudi ustni dogovor, pogodba, ki jo predpisuje zakonodaja. V le-tem so določene pravice uporabnika kot tudi kaj lahko le-ta pričakuje od socialnih delavcev. Morda je tudi tukaj pomembna razlika glede na slovenske prakse, kjer v mladinskih centrih primarno beležimo udeležbo na aktivnosti, posledično pa je številka bistveno višja (npr. udeleženec, ki se enkratno udeleži krajšega dogodka, že šteje med udeležence). Pri razumevanju kontinuiranosti in celostne obravnave je pomenljiv tudi podatek, da so bili v letu 2019 več kot 3000 ur v direktnem stiku z mladimi, kar pomeni v povprečju nekaj manj kot 30 ur na posameznega udeleženca.

Mladinski klub (sami ga poimenujejo ambulance form) je za uporabnike odprt štiri dni na teden v popoldanskem času, od ponedeljka do četrtka, kajti v petek je t. i. “dan za pisarno”. V času, ko je mladinski klub odprt, je čas za druženje, igranje ročnega nogometa, posedanje (“henganje”), pa tudi čas za strukturiran pogovor (npr. na temo meseca) in pa individualno svetovanje in spremljanje (v ta namen imajo tudi sobo, kjer se lahko socialni delavec in mladi uporabnik ena na ena pogovarjata). V nadaljevanju bolj podrobno opisujemo Vrtulko in Heliport, del programa, ki je bolj vezan na ulično delo in sodelovanje s šolami.

VRTULKA

Že naš prvi dan obiska mladinskega kluba Vrtule so nas socialni delavci povabili s seboj izvajati ulično delo. Z dvema socialnima delavcema smo se odpravili do najbližje avtobusne postaje in se zapeljali tri postaje ter izstopili v soseski, gosto poseljeni z ogromnimi stanovanjskimi bloki. Ta stanovanjska soseska je ena izmed najbolj poseljenih v Pragi in v njej se nahaja tudi najdaljši blok v Pragi. Mladinski klub Vrtule ima v tej soseski manjšo podružnico Vrtulko. Vrtulka je stara cirkuška prikolica, ki je predelana v mladinsko sobo. Nahaja se na manjšem igrišču, obdanem z bloki, v neposredni bližini avtobusne postaje. Na njej visi urnik odprtosti. Vrtulka je namreč odprta dvakrat na teden po štiri ure. 

En od para socialnih delavcev se sam odpravi na krožno pot po soseski, medtem ko drugi počaka na udeležence v mali Vrtulki. Vrtulka je opremljena z zložljivimi stoli, kavčem, ročnim nogometom, v njej pa najdemo tudi kakšno družabno igro. Nekatere materiale socialna delavca prineseta s seboj, ko prideta. Na stenah visijo napisi, ki naslavljajo temo brezdomstva, ki je tema meseca tako v Vrtulah, Vrtulki in Heliportu (drugem manjšem centru, ki se nahaja na šolskem igrišču). Najboljša stvar – mogoče je to subjektivno, ker je zima, pa vendar – je manjša plinska peč, ki ogreva celoten prostor. Ker je prostor majhen, je v njem prijetno, mladi se tam radi zadržujejo. Tudi ob našem obisku ni bilo nič drugače. Delo socialnih delavcev z mladimi temelji predvsem na pogovoru, diskusijah, mi pa smo vpeljali še aktivnost, ki nas je kljub jezikovni oviri povezala. Ko se je Vrtulka zaprla, so mlade povabili še v mladinski klub in nekateri so se vabilu odzvali.

Praksa, ki jo Salezijanski klub Vrtule izvaja preko uličnega dela z bazo – torej Vrtulko, se nam je zdela zelo dobra in prenosljiva v naše okolje. Sama Vrtulka ni opremljena z najnovejšo opremo, v njej je toplo, udobno in sproščeno in vidimo, zakaj so mladi radi tam. Prav tako menimo, da je odlična priložnost za naslavljanje nekaterih tem ravno z mladimi, ki bivajo v soseski, kjer druge infrastrukture za mlade ni.

HELIPORT

Drugi dan študijskega obiska pri organizaciji Vrtule smo prisostvovali pri otvoritvi druge terenske baze t. i. Heliporta – majhne mobilne lesene hišice, postavljene na posestvu srednje šole. Sama šola je dobrih 10–15 minut hoda oddaljena od kluba Vrtule in je tako primerna kot druga baza terenskega dela. Lesena hišica Heliport je majhna, a v notranjosti opremljena s kavčem, stoli in mizo, prav tako pa je z notranjimi vrati razdeljena na dva dela, kar vzpostavlja pogoje tudi za individualno delo. Postavitev Heliporta na šolskem območju si štejejo za velik uspeh, saj ne gre za prakso, ki bi jo sicer pogosto zasledili. Zaslugo za tovrstni dogovor pripisujejo dolgoletnemu mreženju njihovega direktorja ter pozitivnim povezavam, ki jih ima z ljudmi iz pristojne Praške mestne četrti ter predstavniki šole. Sam nam pove, da imajo veliko srečo v tem, da so deležni naklonjenosti njihovemu delu, kot tudi razumevanja pomena terenske prakse z mladimi na splošno. Cilj hišice je dobiti novo bazo, kjer se bodo socialni ulični delavci in mladi lahko zadrževali tudi v hladnejšem vremenu ali takrat, ko bodo želeli prostor za zaupnejši pogovor.

Nova baza pomeni tudi okrepitev otreach dela, saj se nadejajo, da bo s tem njihov doseg do mladih s tamkajšnje šole bistveno večji. Mobilna hiška bo podobno kot Vrtulka imela svoj odpiralni čas, predvidoma dvakrat tedensko. V sekundarni fazi bodo mlade še naprej vabili, da se pridružijo tudi Klubu Vrtule. Pomenljivo je, da je mladostnica, ki smo jo prejšnji dan srečali v Vrtulki, ta dan pa v Heliportu šla z nami (oz. ob pogovoru s socialno delavko) kasneje tudi do Kluba Vrtule. Nabiranje mladih, s katerimi se potem skupaj odpraviš do kluba, na terenu je praksa, ki se je sami še ne poslužujemo, a se nam zdi smiselna. Prav tako prepoznavamo kot izrazito pozitivno dejstvo, da se na teren odpravljajo v dvojici, medtem ko je v tem času dvojica drugih dveh socialnih delavcev prisotna v klubu. Tako kot v klubu je tudi na tem terenu opaziti, da imajo z mnogimi prisotnimi vzpostavljen konstruktiven odnos. Sami otvoritvi tako prisostvujejo predvsem redni udeleženci, poleg njih pa tudi nekaj predstavnikov novinarjev, predstavnikov šole in vsi zaposleni iz kluba Vrtule. Poskrbeli so za prigrizke in topel čaj, prinesli so mizo za ročni nogomet, v pripravljenosti je bil tudi žar, a je bilo zunaj zaradi močnejšega vetra precej mrzlo. Po preteku dobre ure smo se odločili, da skupaj z mladimi ter socialnimi delavci odigramo igro nogometa, ki pa je zaradi snežnega meteža nismo mogli dokončati. Mokri in premraženi smo se poskrili v zavetje Heliporta in še kakšno uro kramjali o tem in onem.

Postavitev Heliporta je potencialno prenosljiva praksa tudi v slovenski kontekst, sploh ob upoštevanju dejstva, da smo s terenskim delom prisotni v mestnih četrtih, kjer je izrazit manko mladinske infrastruktrue ali kakršnih koli prostočasnih aktivnosti za mlade in je v tem oziru lahko alternativa mladinskemu centru. Prav tako je cenovno ugodna (10,000 eur), kot mobilna hišica pa tudi ne potrebuje raznih dovoljenj za gradnjo ipd.

PACIFIC

Četrti dan študijskega obiska se je naša skupina razdelila na tri manjše skupine in obiskala tri različne organizacije. Ena od organizacij je nizkopražni klub PACIFIC, ki se nahaja v mestni četrti Praha 14. Sama soseska se nahaja v bližini metro postaje Rajska Zahrada, ki so jo kot podaljšano B metro linijo zgradili leta 1998, tako da je dobro povezana s preostalim delom mesta. Ob prvem pogledu na sosesko prednjačijo stanovanjski bloki, zgrajeni v 60., 70. letih prejšnjega stoletja, opaziti je tudi kakšno trgovine, druge infrastrukture na prvi pogled ni veliko. Stanovanja so cenovno tu relativno dostopna.

Ob prihodu nam socialna delavca pojasnita, da gre tukaj za nekoliko socialno šibkejšo strukturo prebivalstva, sorazmerno veliko je tudi priseljencev in romov. Takšna pa je tudi povprečna struktura obiskovalcev njihovega kluba. Kot nizkopražni klub so namreč namenjeni osebam, ki so socialno ranljivejši, prihajajo iz disfunkcionalnih družin, imajo razvite (ali so v nevarnost, da razvijejo) tvegane vedenjske vzorce ter imajo posledično malo možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa. Ciljno skupino uporabnikov zamejujejo med 6 in 18 let. Socialna delavca nam pojasnita, da so zgornjo starostno mejo v preteklosti postavljali na mlade, stare 20 let, a se je med uporabniki pojavila prevelika starostna razlika iz tega sledeč pa tudi raznolike potrebe, zato so jo znižali na 18.

Kljub temu da naslavljajo ranljivejšo populacijo, je na njihovih promocijskih letakih in plakatih opaziti dobro zastavljena vprašanja, s katerimi jih nagovarjajo k obisku kluba npr.: Si želiš pogovora, a nimaš s kom govoriti? Ti je dolgčas in si želiš nekaj doživeti? Iščeš prostore za svoje poglede in mnenja? Potrebuješ nasvet ali podpora pri ravnanju s staši, šolo, zdravnikom …? Poleg pogojev nizkopražnosti delujejo v skladu z načeli spoštovanja, dostojanstva, individualnega pristopa in neodvisnosti socialnih delavcev.

Lokacijsko je klub umeščen sredi naselja, v neposredni bližini osnovne šole, v stavbi skupnostnega centra Motylek, ki je namenjen tudi otrokom z zdravstvenimi težavami ter hkrati izvaja socialno aktivacijsko službo. Stavba tako že z imeni služb daje jasno vedeti, da je namenjena socialno šibkejšim. Ali se je zaradi tega drži določena stigma, ne vemo. Razpolaga s precej sodobno infrastrukturo in ima manjše lastno dvorišče in otroško igrišče. Notranji prostori kluba Pacific niso izrazito prostorni, razpolagajo pa z večjim prostorom za skupinske aktivnosti, sanitarijami, prilagojenimi gibalno-oviranim, hodnikom in pisarno, ki jo zaradi pomanjkanja drugih ločenih prostorov uporabljajo tudi za potrebe individualnih razgovorov z uporabniki. Na hodniku imajo tudi garderobne omarice, v katere lahko uporabniki v času zadrževanja v klubu zaklenejo svoje osebne predmete in oblačila. Garderobne omarice za uporabnike so praksa, ki jih sicer opazimo v vseh obiskanih organizacijah, česar pri nas nismo vajeni.

Klub Pacific sva obiskali na dan, ko je sam klub zaprt, saj v tem dnevu izvajajo terensko delo na bližnji osnovni šoli, kar je bil tudi fokus najinega zanimanja. Praksa sodelovanja kluba s šolo je relativno nova, izvajajo jo dobro leto, kar se pozna kmalu ob prihodu na šolo, kjer nas pred njihovim prostorom pustijo čakati dobrih 10 min, preden pride pristojna gospa in jo odklene. Vmes nas ravnodušno obhodi nekaj zaposlenih, ki se ne brigajo za to, kaj mi štirje tam čakamo. In to kljub dejstvu, da na šolo hodijo redno, vsak četrtek ob isti uri. Socialna delavca se zavedata, da je odnos šole do njih na tej točki neprimeren in jima je čakanje izrazito nelagodno, še posebej zaradi najinega obiska. Na šolo sicer pridemo okrog poldneva, v času šolske ure, da se pravočasno pripravimo pred daljšim šolski odmorom, ki sledi. Kljub slabemu začetnemu vtisu smo navdušeni nad dejstvom, da so na šoli uspeli pridobiti sobico, ki je namenjena zgolj njihovemu individualnemu delu z uporabniki, ki so učenci tamkajšnje šole. Sobica je svetla in zelo prijetno opremljena z visečimi mrežami, didaktičnim materialom in ustvarjalnimi pripomočki. Sobica je namenjena zaupnejšim individualnim pogovorom med socialnim delavcem in uporabniki, ki pa se vedno zgodijo na pobudo slednjih. Pogovarjamo se, da pridobitev sobe, namenjene uporabi Pacifika, ni bila enostaven proces, saj je terjal kar nekaj pogajanj in se strinjamo, da je za takšno stvar potrebno individualno dogovarjanje z predstavniki šole, pri tem pa tudi dobršna mera njihovega razumevanja za tovrstno delo. Podobno je tudi pri uvajanju sodelovanja med mladinskimi uličnimi delavci in šolami v Sloveniji. Sodelovanja skoraj izključno slonijo na vzajemno razumevajočih odnosih posameznih vključenih oseb ter dovzetnosti predstavnikov šole za sodelovanja z zunanjimi izvajalci in so tako daleč od sistemske ureditve.

Pred odmorom sta socialna delavca na hodnik pred sobico razporedila mini vreče za sedenje ter postavila plakat z glavnimi informacijami o klubu Pacifik. Tekom odmora sva se nekoliko distancirali, tako da nisva s svojo prisotnostjo negativno presenetili prihajajočih otrok in mladostnikov. Teh se je takoj ob začetku odmora samostojno pridružilo za celo skupino in opaziti je bilo, da oba socialna delavca že poznajo, tudi po imenu, ter da ima večina z njima že zgrajen nek odnos. Kljub številčno uspešnem odzivu otrok nisva mogli spregledati kompozicijsko nekoliko nerodne postavitve, kjer sta bili vreči za socialna delavca bistveno večji od tistih, namenjenh uporabnikom, ter postavljeni centralno v središče, okrog njiju pa vsi ostali. Sama postavitev vreč za sedenje je potencirala pozicijo moči in hierarhije, čemur bi se kot mladinski delavci želeli v večji meri izogniti. Kljub tovrstni postavitvi se je tudi v drugem odmoru pojavila skupina otrok, ki je zasedla vse proste vreče za sedenje in kaj kmalu je s strani ene učenke prišlo tudi do pobude po individualnem pogovoru s socialno delavko v sobici. Ta čas je drugi socialni delavec nadaljeval pogovor s celotno skupino, ki je ostala zunaj. Pri tem je uspel tri uporabnike preusmeriti tudi k nama. Ker je šlo za priseljenske otroke, ki so se angleško sporazumevali bistveno samozavestneje kot njihovi so-vrstniki, sva imeli priložnost za direktno interakcijo. Uporabniki so se z nama in pri socialnem delavcu zadržali do konca odmora, ko so bili primorani oditi. Po koncu aktivnosti sta socialna delavca izpolnila obrazec za beleženje, v katerega sta zabeležila, s katerimi osebami sta bila tistega dne v stiku in kaj je bila vsebina pogovora ter morebitna strokovna opažanja. Pojasnila sta tudi, da je tovrstna praksa dober primer outreach pristopa, kjer se ciljni skupni ranljivejših otrok približajo in vzpostavijo stik v šoli, nato pa jih usmerjajo k nadaljnjemu obiskovanju kluba Pacifik.

Spoznana praksa je nadgradnja prakse terenskega dela mladinskih delavcev na šolah v času odmorov, ki smo jo poznali z Nizozemske, saj razpolagajo z svojim prostorom. Model prakse je za nas zanimiv in potencialno prenosljiv na lokacijah, kjer izvajamo terensko delo v neposredni okolici šol, ocenjujemo pa, da se kakovostneje izvaja kot outreach pristop, torej takrat kadar je matična institucija, v našem primeru mladinski center, v neposredni geografski bližini šole. S sorodnim procesom, ki pa ni toliko fokusiran v naslavljanje ranljivejših mladih, smo v lanskem letu začeli na okoliški srednji šoli, kjer si želimo pridobiti mladinsko sobo, delno avtonomen prostor znotraj šole, kjer bodo glavni akterji dijaki in bodo oni tisti, ki bodo narekovali dogajanje v njej.

Klub Pacifik smo obiskali tudi zadnji dan študijskega obiska, ko smo se z otroki in mladostniki družili v času odprtih ur. Skupaj z njimi smo okrasili piškote, najboljše tri pa smo tudi nagradili s simboličnimi darilci. Nekatere od uporabnikov smo poznali z individualnih srečanj, ki sta jih socialna delavca opravila po terenskem delu na šoli, tako da je bilo vzpostavljanje interakcije nekoliko lažje, saj smo poznali nekaj ozadja, sicer pa je bila le-ta otežena zaradi jezikovne bariere.

JIŽNI POL

Jižni pol je mladinski klub, ki deluje pod okriljem organizacije Proxima Sociale. Proxima Sociale je ena izmed največjih organizacij, ki delujejo na področju socialnega dela z mladimi v Pragi. Ustanovljena je bila leta 1993, njeno poslanstvo pa je zvišati kvaliteto življenja prebivalcev in jih opolnomočiti za premagovanje raznolikih življenjskih situacij​. ​Klub Jižni pol se nahaja na južnem delu Prage, v soseski, kjer je veliko stanovanjskih blokov. Sama soseska nima slabega ugleda, prej nasprotno, socialni delavci nam jo opišejo kot sosesko, v kateri prebiva srednji sloj prebivalstva. Ko se z metrojem pripeljemo do zadnje postaje, počakamo mestni avtobus in se z njim zapeljemo še tri postaje. Zemljevid na telefonu nas pelje čez manjši park do večjega starejšega kompleksa, ki je lociran ob glavni cesti, pa vendar je obkrožen z bloki. Po telefonu pokličemo Evo, socialno delavko, ki nas mimo trgovine, ki se nahaja v kompleksu, usmeri po stopnicah navzgor. Naproti nam pridejo štirje socialni delavci, dve ženski in dva moška, vidimo, da so mlajši, in že nas toplo sprejmejo. Sprehodimo se po stopnicah v zgornje nadstropje in znajdemo se v drugačnem vzdušju. Čeprav je zgornje nadstropje na prostem in deluje kot nekakšna terasa, mestni vrvež potihne. Sprehodimo se mimo pografitiranih sten in že smo pred vhodom v mladinski klub, v katerega radovedno vstopimo. Zaradi pografitiranih sten je jasno, da je to prostor mladih. Usedemo se na velik kavč in socialni delavci nam predstavijo delovanje Proxima Sociale.

Izvemo, da delujejo na različnih področjih socialnega dela in zagotavljajo socialne storitve, kot so namestitveni program (residence programe/social home – halfway home), ki omogoča prehodno namestitev družinam, center za intervencije (intervention centre) in resocializacijski program za družine (resocialize activation programme for families). Zagotavljajo tudi programe za otroke in mlade, kjer delujejo na področju osipnikov in mladih prekrškarjev. Sodelujejo s “probation office”, kjer poskušajo socializirati (resocialize) mlade, ki so prvič zagrešili prekrške ali zločine. Poleg teh dveh programov pod njihovim okriljem delujejo tudi izobraževalni programi v šoli. Izvajajo delavnice za mladostnike in mlade v osnovni šoli in v srednjih šolah, izobraževanja za strokovne delavce in učitelje v šolah ter programe prostovoljstva. Delavci so večinoma socialni delavci z izkušnjami dela z mladimi, en od njih pa izpostavi, da je sam glasbenik, pa vendar ga socialno delo in delo z mladimi zanima in zdaj pridobiva izkušnje.

Sam klub Jižni pol deluje kot nizkopražni program, kar pomeni, da je za udeležence udeležba brezplačna, prostovoljna in anonimna. V klub se vključujejo mladi, stari med 11 in 20 let, ko pa delajo ulično delo zunanjega dosega (outreach street work), pa je njihova ciljna skupina mladostniki in mladi, stari med 11 in 26 let. Kot klub imajo poudarek na pedagoških aktivnostih in vključevanju mladih v procese opolnomočenja, prav tako vsako leto priredijo velik skupnostni dogodek, kamor pride tudi do 500 obiskovalcev. Obkroženost z grafiti je za klub posebnega pomena. Povedo nam, da je grafitiranje na Južnem delu Prage, kjer delujejo, že tradicionalno in prepoznavno. Tako so socialni delavci odgovorni za beleženje grafitov na stenah, kjer je grafitiranje dovoljeno. Redno tudi objavljajo fotografije novonastalih grafitov na socialnih omrežjih. Sam klub je odprt štirikrat tedensko in vsak dan se odpravijo tudi na teren. Tako dva socialna delavca popoldne ostaneta v klubu, dva pa odideta na teren, izvajati ulično delo. Prisotni so tudi v okoliški šoli, v dveh enotah, kjer poleg delavnic za učence (osnovna šola) izvajajo tudi ulično delo med glavnim odmorom. Te tri prakse dela smo imeli priložnost tudi spoznati v živo.

Po predstavitvi se hitro odpravimo do šole. Pomembno je, da odmora ne zamudimo, saj imamo eno uro, kolikor traja glavni odmor, ko mlade lahko “ujamemo”, ko zapuščajo šolo. Vprašam, če sploh bo kdo od njih pred šolo, navsezadnje je zima, in socialna delavka mi odvrne, da ja, saj jih šola med glavnim odmorom pošlje počakati ven, saj ne zagotavlja varstva med glavnim odmorom. Svoje sodelovanje s strokovno delavko na šoli opišejo kot odlično, da je ona ključna oseba, ki razume, kaj z delom želijo doseči, in da na drugi šoli, kjer so delali prej, niso bili deležni tovrstnega razumevanja. Prav tako s šolo sestankujejo na vsake 3 do 4 mesece, kar omogoča reden stik s strokovno delavko. Na sestankih si podelijo, kdaj bodo kje prisotni, in ovrednotijo svoje dosedanje delo ter preverijo, kako lahko delajo bolje.

Na terenu se razdelimo v dve ekipi. Ena odide do razredne stopnje osnovne šole, druga pa počaka na starejše učence. S seboj imamo cirkuške pripomočke in frizbi. Ko zazvoni odmor, se učenci vsujejo iz šole. Očitno je, da delavce poznajo in da jim zaupajo, saj takoj pristopijo do nas. Pogovor nanese na različne teme, predvsem pa jih zanima, od kod prihajamo in zakaj smo tukaj. En od fantov naveže intenziven stik in strinja se, da nas obišče tudi popoldne, ko se klub odpre. Ko zazvoni, je našega dela konec in se odpravimo na kosilo. Kmalu po kosilu se odpre klub, hkrati pa se delavci odpravijo na teren. Pridruži se tudi mlad fant, ki smo ga prej spoznali pred šolo.

Delo v klubu poteka sproščeno. Vidno je, da se udeleženci v klub vračajo in da se tam počutijo dobro. Prisotni so bili predvsem mlajši fantje, čez nekaj časa pa so v klub prišli tudi starejši udeleženci in ena punca. Socialna delavka je z njimi navezovala stik predvsem preko družabnih iger, ki jih dobro pozna in jih je igrala tudi s prilagoditvami. Tudi mi pri svojem delu uporabljamo družabne igre in se držimo načela, da moraš igro dobro poznati, zato da veš, kako igro prilagoditi. Ena skupina mladostnikov je na Playstationu igrala Fifo, en socialni delavec je igral na kitaro, en mlad uporabnik je pel.

S terensko ekipo smo odšli tudi na teren. Izvedeli smo, da naredijo kar velik krog peš, saj prehodijo okrog 12 km dolgo pot, na kateri poskušajo ogovoriti mlade. Na žalost, ker je zima, ni bilo prisotnih veliko mladih. Prav tako imajo načelo, da parov fantov in punc ne ogovarjajo in tudi večjih skupin ne. To se nam je zdelo drugače od našega pristopa, ki ga izvajamo, saj sami ogovorimo vse, za katere čutimo, da lahko do njih pristopimo. Pogosto se poslužimo tudi tega, da samo en od para uličnih delavcev pristopi do dveh udeležencev, drugi pa se malce umakne, o čemer smo se pogovorili s socialnim delavcem.

Pot nas preko parka popelje do okoliške šole, kjer mi ulični delavec pove, da pogostokrat najdejo tudi uporabljene igle za injiciranje. V tem primeru pokličejo policijo, ki igle odstrani. Po sprehodu čez
park se odpravimo proti največjem nakupovalnem središču v Centralni Evropi. Na poti se pogovarjamo ravno o tem, kako bi lahko svoj pristop outreach uličnega dela izboljšali. Ne zdi se nam, da je ulično delo s fokusom zajeti mlade na tako veliki površini znotraj enega terena lahko učinkovit način naslavljanja ciljne skupine. Prav tako smo izpostavili, da ne razumemo, kaj je cilj njihovega uličnega dela. Preko uličnega dela naslavljajo tudi starejše, ki jih v klub ne morejo povabiti, in izpostavili smo, da je mogoče to, da bi si naredili bazo za ulično delo, dobro izhodišče. To bi pomenilo, da bi prvi dve uri uličnega dela opravljali kot sprehod čez sosesko in nagovarjali mlade k vključitvi v aktivnosti, ki bodo potekale na nekem določenem mestu zunaj (na bazi). Aktivnosti bi tako bile bolj s fokusom na detached ulično delo in ne outreach. Tako bi lahko vzpostavili bolj redne in poglobljene stike z mladimi, ki se na tem območju zadržujejo. Prav tako bi bili bolj vidni, če bi nosili prepoznavno uniformo.

Pot nas iz parka vodi do metro postaje. Vkrcamo se na metro proti nakupovalnemu središču. V tem nakupovalnem središču je vodstvo mladim namenilo poseben prostor, ki ga ima v najemu Češka glasbena TV-postaja. Z vodstvom nakupovalnega središča sodelujejo in imajo dovoljenje, da so tam prisotni. Vseeno pa, ko pridemo do tega prostora, vidimo veliko mladih, ki se v prostoru, polnem računalniških in arkadnih iger, zadržujejo, na vratih stoji “hostesa”, katere vloga je opozarjati mlade, da je vnos hrane in pijače prepovedan in da v prostoru ne smejo kaditi. Na žalost s strani televizijske mreže in vodstva nakupovalnega središča še ni dovolj posluha za to, da bi kot socialni delavci lahko v ta prostor vnašali aktivnosti, ki bi naslavljale mlade, ki se tam zbirajo, in ne bi bile samo usmerjene pogovor. Upamo, da bodo ti deležniki socialne delavce upoštevali prej, preden pride do resnih problemov. Prav tukaj, v sobi nakupovalnega središča, vidimo veliko priložnost za naslavljanje mladih. Veliko se jih tam zadržuje, dobro se počutijo, pa vendar so prepuščeni sami sebi, čeprav se ne nahajajo na zunanji javni površini ampak v nakupovalnem središču. Odpravimo se tudi proti stranskemu vhodu v nakupovalno središče, kjer veliko število mladih kadi cigarete. Pristopimo do dveh mladih in socialna delavca jih ogovorita. Mlada sta pripravljena rešiti vprašalnik o uporabi alkohola med mladimi, ki je zapisan na manjšem letaku. Vprašamo jih tudi o substancah in kaj je prisotno na zabavah, povesta, da sintetične substance in mehke droge. Ko odhajamo, jima socialni delavec reče, da naj substance uporabljata po pameti. Odpravimo se proti klubu in po poti še dokončno ovrednotimo naš obisk. Podelimo si vtise obiska in odidemo z obojestranskim zadovoljstvom, da smo pridobili nekaj novega.

Splošen vtis, ki ga je organizacija Jižni pol pustila na nas, je, da so socialni delavci, ki tam delajo, predvsem mlada, še ne toliko izkušena ekipa, ki pa je željna delati bolje, drugače in preizkusiti razne pristope. Ker so sami mladi, pri njih prevladuje vrstniški pristop do udeležencev. V osnovi zato lažje navežejo stik, vendar toliko težje postavijo lastno mejo. Opazili smo tudi to, da umanjka strokovna opora bolj izkušenih in strokovno bolje podkovanih posameznikov v organizaciji. Sami so poročali o veliki preobremenjenosti z administracijo in poročanjem, hkrati pa ne najdejo časa, da bi se o področju izobraževali. Z izpopolnjevanjem na področju outreach uličnega dela bi lahko vzpostavili sistem uličnega dela, ki bolje dosega ciljno skupino. Praksa dela v šoli se nam je zdela dobra. Tudi sami si želimo prakse prisotnosti med glavnim odmorom vzpostaviti, vendar smo v Ljubljani omejeni, saj glavni odmor poteka v šolskih prostorih in traja maksimalno 25 minut. S šolo, s katero sodelujemo, se srečujemo pogosteje in z vsebinami mladinskega dela vstopamo tudi v redne šolske ure. Na splošno med organizacijo Jižni pol in Zavodom Bob vidimo razlike v izhodiščih našega in njihovega dela; ker naše ozadje temelji na mladinskem delu, izhajamo iz opolnomočenja in aktivacije mladih. Mlade poskušamo vključiti v vse procese, ki se odvijajo v našem mladinskem centru. Ozadje organizacije Jižni pol pa je socialno, v njem delajo socialni delavci, ki z udeleženci več delajo individualno in se tudi bolj osredotočajo na ranljive mlade in njihove stiske. Prav tako smo mi majhna organizacija, kjer se zaposleni med seboj vsi dobro poznamo, Jižni pol pa kot enota spada v izjemno veliko organizacijo, ki s seboj prinese tudi veliko rigidne strukture delovnih procesov.

Z obiska odhajamo z mešanimi občutki. Veseli smo, da nas je ekipa sprejela odprtih rok in da nas je bila pripravljena vključiti v redni delovni proces in z nami deliti informacije. Pridobili smo izjemno vredne uvide v lastno organizacijsko delovanje in prakso uličnega dela ter sodelovanja s šolami. Želeli bi si še več časa preživeti s to ekipo, jih vključiti v naš delovni proces in z njimi raziskati, kaj bi pri izvajanju uličnega dela lahko spremenili, da bi našli nekaj, kar bolj ustreza njim kot organizaciji, okolju, v katerem delujejo, in ki predvsem ustreza njihovim uporabnikom.