Primer “dobre” prakse

Z izvajanjem Kritične čajanke smo začeli v sklopu Meseca aktivizma in upora, ki je potekal preko spleta še v času prve karantene. V tistem obdobju je aktivnost potekala nekoliko drugače kot danes, saj je Kritična čajanka potekala pod moderatorstvom mladinskega delavca, v sklopu aktivnosti pa nismo samo razpravljali, temveč smo se tudi učili, kako npr. skupinsko izvesti intervju. Ob koncu karantene smo aktivnost začeli izvajati v živo. Za mlade, ki so se nam pridružile_i je Kritična čajanka predstavljala varen prostor, kjer so lahko izražale_i  svoje mnenje o aktualnih družbenih tematikah, se urile_i v jasnem komuniciranju, razvijale_i svoje kritično mišljenje in sprejemanje drugače mislečih ter se preizkušale_i v vlogi moderatorke_ja. Formirala se je stalna skupina mladostnic_kov, s katero se tedensko srečujemo, sedaj, ponovno preko spleta. 

Selitev aktivnosti iz “v živo” na Zoom ni bistveno vplivala na njeno izvajanje. Menim, da je temu tako zaradi same narave aktivnosti, ki je pogovor, razprava, diskusija, izmenjava različnih mišljenj. Poleg tega pa tudi zaradi zrelosti skupine, ki ji je v ospredju želja po nadaljevanju aktivnosti. Vseeno pa se pri izvajanju Kritične čajanke preko Zooma srečujemo s frustracijami, ki jih “v živo” nismo imeli. Gre predvsem za povečano število šumov v komunikaciji, do katerih pride zaradi tehničnih razlogov, kot je prekinjanje zvoka ali slike zaradi slabe internetne povezave ipd. Menim pa, da veliko k temu prispeva tudi dejstvo, da smo s komunikacijo preko Zooma prikrajšani za najbolj človeški dejavnik, celotno telesno govorico in “vajb”, ki ga človek oddaja. In ker je aktivno spremljanje pogovora na tak način mnogo težje kot sicer, smo aktivnost skrajšali za pol ure. 

Menim, da je pomembno, da se kot mladinske_i delavke_ci pri izvajanju spletnih aktivnosti počutimo suverene, saj jih samo tako lahko približamo tudi mladostnicam_kom. In čeprav menim, da nikoli ne bom tako navdušena nad spletnim izvajanjem aktivnosti kot izvajanjem aktivnosti “v živo”, se v drugi karanteni počutim že veliko bolj “domača” na Zoomu. K temu je pripomoglo tudi eksperimentiranje in uporaba različnih Zoomovih “dodatkov” (ali možnosti), kot so breakout rooms, polls in vključevanje drugih spletnih orodij (npr. Mentimeter, Google Jamboard itd.), ki aktivnosti popestrijo. Priporočam.

Dora

Medtem ko so se ene aktivnosti zelo obnesle pri izvajanju preko spleta, pa je z drugimi nekoliko drugače. Tako je ena od aktivnosti, ki zaenkrat še ni zaživela preko spleta, Pogovori o spolnosti … 

V letošnjem poletju smo začeli z izvajanjem aktivnosti Pogovori o spolnosti in odnosih. Prepoznali smo namreč potrebo po pogovorih z mladimi o spolnosti na malo drugačen način, kot samo osredotočeno na dejstva, ki so mladim bila (ali bi vsaj morala biti) predstavljena že v mlajših letih. V ospredje torej nismo postavili samo fizičnega in oprijemljivega sveta intime, ampak tudi svoja lastna občutja in dojemanja samih odnosov.

Med srečanji v živo smo v skupini vzpostavili varen prostor in ga vsakotedensko vzdrževali. To nam je omogočalo, da smo drug drugega vodili skozi lastna občutja in misli; prav tako pa smo se včasih želeli pogovarjati tudi o kakšni splošni tematiki, kot je na primer spolnost skozi čas in prostor. Med lastnim reflektiranjem vsakega srečanja smo ugotovili, da vsako sredo odidemo z različnimi perspektivami, ki nam omogočajo vsaj delno razlago lastnih čutenj in misli, včasih nam pa odpirajo nove poglede, na podlagi katerih spoznavamo sebe (in druge) malenkost bolje. Navsezadnje je včasih dovolj že samo to, da imaš prostor, kjer lahko izraziš svoja čustva in misli. 

Zaradi ukrepov, ki so omejili združevanje, pa smo bili aktivnost primorani prenesti v virtualni prostor, in sicer na Zoom. Kljub temu da je aktivnost v času, ko je fizični stik še bil omogočen, ohranjala varen prostor, v katerem so se vsakotedensko odpirala nova spoznanja tako skupine kot tudi posameznice_ka same_ga, pa se aktivnost v on-line izvedbo ni uspešno vpeljala. Skupina, ki se je pogovora udeleževala vsako sredo, se je ob uporabi Zooma razdrla. Med razmišljanjem o razlogih sem predvsem pomislila na to, da varen prostor zaenkrat močno definira tudi fizični stik s posameznicami_ki, s katerimi skupaj ustvarjamo varen prostor. Preko računalniškega zaslona nam je namreč odvzet pogled na celotno persono človeka, kar pomembno vpliva na občutek varnosti, prav tako pa z raznimi tehničnimi težavami človeka »vrže iz momenta« in tako preprečuje sproščeno izražanje, ki je prav tako zelo pomembno pri vzdrževanju in ustvarjanju varnega prostora. Selitev te specifične aktivnosti v virtualno okolje pa posameznico_ka postavi na mesto, kjer se fizično mora vseeno nahajati nekje, kjer morda nima občutka varnosti. Lahko je to tudi lastna soba, iz katere starši morebiti vseeno slišijo, kar govori, kar je lahko tudi razlog, da se posameznica_ik ne počuti lagodno deliti svojih najglobljih misli. Skupen fizičen prostor zatorej prepoznavam kot enega od predpogojev za vzpostavitev varnega prostora. 

Razlogov je lahko več. Menim, da vsaka aktivnost zahteva specifične predpogoje, zato tudi vse v takšnih okoliščinah ne morejo obstati, vendar sama tukaj vidim izjemno priložnost, da poskušamo v virtualnem prostoru raziskati možnosti, ki bi nam morda lahko omogočile vzpostavitev varnega prostora tudi na spletu. Navsezadnje nam virtualni prostor omogoča ogromno orodij, ki so nam v pomoč pri vsakdanjem delovanju. Trenutno se s temi izzivi srečujemo prvič in predvsem zato, ker moramo najti načine, kako bi fizični prostor lahko najbolje nadomestili, pa vendar je to zaradi same nenadomestljivosti fizičnega stika zelo težko. 

Barbara