GLEDALIŠČE ZATIRANIH

VSE ALI NIČ

Gledališče za emancipacijo posameznika in družbe. Temelji na načelih gledališke pedagogike, ki pri posamezniku spodbuja in razvija samozavedanje in zavedanje sveta okrog sebe ter s simulacijo dejanskih življenjskih situacij in refleksijo le-teh omogoča razvoj odgovornih posameznikov tako na osebni kot družbeni ravni.

V projektu izhajamo iz lastnosti, potreb in vrednot udeleženih, ki s svojimi stališči aktivno oblikujemo pogled na vsebinska izhodišča v projektu, ki izhajajo iz aktualnih tem med mladimi in v družbi nasploh.

Delavnice pripravljamo na Zavodu Bob v sodelovanju s KUD Transformator, vodiva Barbara Polajnar in Metka Bahlen Okoli.

FB: Vse ali nič


O RAZVOJU IN METODAH GLEDALIŠČA ZATIRANIH

Gledališče zatiranih je razvil brazilski vizionar Augusto Boal (1931-2009) v 60. letih 20. stoletja in predstavlja obliko popularnega, na skupnosti temelječega izobraževanja, ki uporablja gledališče kot orodje za družbene spremembe na individualni, lokalni in globalni ravni. Tehnike uporabljajo v več kot sto državah za družbeni in politični aktivizem, reševanje sporov, izgradnjo skupnosti, terapijo, rehabilitacijo in zagovorništvo ter vplivanje na vladno zakonodajo.

Gledališče zatiranih je prostor, v katerem govorimo o temah, ki sicer niso izpostavljene, in kjer spregovorijo tisti, ki mnogokrat nimajo glasu. Omogoča načine, preko katerih razjasnjujemo vprašanja in raziskujemo poti za boj proti neenakostim, diskriminaciji, rasizmu, krivicam in drugim problemom zatiranosti, ki morda na prvi pogled niso povsem vidni ali očitni. Osnova za obravnavo določene teme v gledališču zatiranih je OSREDNJI KONFLIKT, ki izhaja iz razmerij moči v družbi. Iz teh razmerij izhaja ti. ZATIRANJE V DRUŽBI, ki je glavni in osrednji povzročitelj NEPRAVIČNOSTI.

Gledališke tehnike so prilagojene za ne-igralce in uporabljajo univerzalni jezik gledališča kot osnovo za posameznike in/ali celotne skupnosti za proučevanje lastnih življenj ter spodbujanje kritičnega mišljenja in dialoga, ki se osredotoča na analizo in ne na podajanje odgovorov. Metode temeljijo na jeziku gledališča in na estetskem prostoru, in imajo namen spodbuditi interaktivnost udeležencev. Izkušnje z metodologijo nasploh so torej dolgoletne in navkljub temu je danes še vedno, če ne celo vse bolj aktualna. Metoda je v Slovenijo začela intenzivneje prodirati v letu 2010.

CILJI UPORABE TEHNIK GLEDALIŠČA ZATIRANIH

– podpora posameznikom iz ranljivih ciljnih skupin, opolnomočenje pri reševanju vsakodnevnih stisk
– rast zaupanja posameznika v lastne sposobnosti z aktivnim sooblikovanjem dejavnosti v skupini
– krepitev posameznikovih moči (lastnih virov) in spretnosti, vstopanje v procese, ki jih sicer vodijo in režirajo drugi z namenom dati glas tistim, katerih glasu se v javnosti ne sliši
– psihosocialna rehabilitacija za posameznike iz ranljivih ciljnih skupin, odpravljanje njihove socialne izključenosti ter izboljšanje kakovosti njihovega življenja
– vključevanje v raznolike oblike aktivnega preživljanja časa, učenje socialnih spretnosti
– podpora udeležencev pri širitvi socialne mreže, učenje medsebojne pomoči in samopomoči
– spodbujanje in razvoj samozavedanja in zavedanja sveta okrog sebe, razvijanje samostojnosti in neodvisnosti posameznika glede na njegove sposobnosti in zmožnosti
– razbijanje stereotipov, povezanih s statusom udeležencev

O GLEDALIŠČU ZATIRANIH

Poudarek pri uporabi gledališča kot socialno-integracijske metode je na skupinskem procesu in izkustvenem učenju ter izhajanju iz posameznikove avtonomije in razvijanju njemu lastnega ustvarjalnega izraza. Tehnike gledališča zatiranih zagotavljajo aktivno participacijo vseh udeleženih. Tako izboljšujemo in dvigamo raven participacije udeležencev in njihovo udejstvovanje v družbeno-političnih praksah. Izhajamo iz prepričanja, da gledališče tvorimo vsi, in da mora biti dostopno vsakomur, enako velja za družbeno realnost, ki jo ustvarjamo in oblikujemo vsi. Tako postajamo njeni enakovredno pomembni avtorji. Pokazati želimo, da se naš način razmišljanja o svetu kaže v našem delovanju v njem. V družbi namreč obstajajo razmerja moči, ki pa niso sama po sebi dana in sama po sebi umevna, temveč jih soustvarjamo vs. In prav tako kot jih ustvarjamo, jih lahko tudi spremenimo.

Metoda ponuja priložnost za ponovno pridobitev moči, odgovornosti in samo-refleksivno kritiko z uporabo gledališkega orodja. Pristopi gledališča zatiranih udeležence spodbujajo in jim dovolijo, da vidijo sebe kot bolj žive in aktivne člane skupnosti. Džokerji (mentorji) dejavnosti so v izhodišču nevtralni in z metodologijo omogočijo varen prostor za diskusijo o vsebini. V njej izhajamo iz potreb udeleženih, ki neposredno soustvarjajo proces nastajanja končnega rezultata. Uporabljene gledališke tehnike izzovejo udeležence, da so aktivni in sodelujejo. Končni predlogi, ki nastajajo, so rezultat vseh udeležencev in so odvisni od njihovega prispevka. Vsi udeleženi v projektu so soustvarjalci in izvajalci končnih produkcij oz. drugih dogodkov. Z njimi odpirajo problematike, vezane na osebna doživljanja posameznikov in na podlagi sodelovanj s širšim okoljem.

Gledališče zatiranih (GZ) je sistem iger in specifičnih tehnik, ki so namenjene razvoju skupnosti, kjer je prisotno zatiranje. Na delavnicah se skozi vodeni proces učimo novih ravnanj, preizkušamo, raziskujemo, delo poteka v okvirih posebnosti določene tehnike GZ.


TEHNIKE GLEDALIŠČA ZATIRANIH

– Časopisno gledališče uporablja različne pristope (navzkrižno branje, ritmično branje, enostavno branje, improvizacija), namen tehnike pa je preoblikovati in spreminjati dnevne novice, časopise, raznolike članke, politične govore, državno ustavo, deklaracije človekovih pravic, odlomke iz Biblije in drug material, v dramski performans. S postavljanjem vprašanj ‘Kaj je v člankih izpostavljeno in kaj prikrito? Kaj je v naslovu in kaj je prikazano na fotografijah? Komu so novice namenjene?’ časopisno gledališče opozarja na (ne)objektivnost medijev ter njihovo moč, ki je v rokah dominantnega razreda.

– Nevidno gledališče je tehnika, ki neposredno posega v družbo z določeno tematiko z namenom spodbujanja diskusije, stimulativnega javnega dialoga, spodbujanja ozaveščenosti in izpostavljanju problema, ki bi moral biti rešen, ter postavljanja vprašanj v javnem forumu.
Ciljna publika nevidnega gledališča so tako naključni mimoidoči, ki ne vedo, da so del vnaprej zrežiranega ter ne povsem improviziranega performansa, saj deluje kot popolnoma vsakdanja situacija – zgolj izvajalci vedo, da gre za v naprej pripravljeno in zrežirano igro. Nikoli ne vsebuje ali prikazuje nasilja, saj je namen tehnike razrešiti nasilje, ki obstaja v družbi in ne reproduciranje le-tega. Peščica naključno prisotnih prav zaradi modifikacije razmišljanja kasneje doma ali v družbi prijateljev nadaljuje s tematiko, ki se ga/je je dotaknila in na ta način neposredno nadaljuje diskusijo o obravnavanem problemu.

– Forumsko gledališče je predstava, v kateri igralci odigrajo kratek prizor, v katerem je jasno prikazana oseba, ki je zatirana in oseba, ki zatira. Tehnika sloni na improvizaciji igralcev in gledalcev v enem (gled-igralcev). Gled-igralci odigrajo svoje predloge za soočanje s situacijo in jo fizično pokažejo na odru. Temu sledi diskusija o resničnosti intervencije in realni možnosti predlagane situacije, prizor pa se ponavlja večkrat z različnimi intervencijami. V forumskem gledališču most in kontakt med gledalci in igralci vzpostavlja moderator – džoker, ki gledalce spodbuja k aktivni participaciji, diskusiji in premisleku. V tej tehniki se z gledališkim orodjem obravnava možnosti za družbene spremembe – gre za refleksijo realnosti in vajo za akcijo v prihodnje v situacijah v življenju.

– Slikovno gledališče je serija tehnik, v katerih udeleženci brez govora in besed, temveč zgolj skozi podobe in prostor utelesijo svoja čustva in izkušnje. Udeleženci se izrazijo z ‘zamrznjenimi slikami’, s pozornostjo na pozicioniranju telesa, zamrznjenih gibov, mimike ter izraza na obrazu. Prav tako v času samega oblikovanja besede niso dovoljene – ‘kipar’ oblikuje kipe s premikanjem delov telesa drugih udeležencev ali da sam pokaže kip, ki se ga nato čim bolj identično preslika. Slike so kasneje dane v življenje, v dinamiko skozi sekvence premikajočih se osnov in interaktivnih tehnik.

– Mavrica želja je naziv za 15 kompleksnih, a ne zahtevnih tehnik, ki pomagajo pri vizualizaciji osebnih, internaliziranih zatiranosti (osebnih strahov, frustracij in travm) in posega v Boalov terapevtski repertoar vaj. Tako kot si druge tehnike gledališča zatiranih prizadevajo demokratizirati gledališče, tehnika mavrica želja teži k demokratizaciji terapije.
Pri njej ‘pacient’ ni pasiven prejemnik terapije, ampak režira svoj terapevtski proces v soudeležbi drugih, občinstva, ki predstavljajo multiplo ogledalo in omogočajo novo in večdimenzionalno branje preteklih dogodkov. V primeru mavrice želja ne gre za interpretacije dogodka; udeleženci protagonistu ponudijo ogledalo oz. več možnih načinov odzivov.

– Estetika gledališča zatiranih je skupek raznolikih pristopov in tehnik, ki se združijo v eni z željo po estetizaciji prizorov zatiranja. Proces raziskovanja poteka preko pisanja pesmi, pisem, osebnih refleksij, ki se nato upodobijo na raznolike načine – s slikanjem, fotografiranjem (fotografija zatiranih), preko plesa, glasbe, inštalacij ipd.

– V tehniki zakonodajnega gledališča gre za premik od pojava zatiranja oz. nepravičnosti v družbi k zakonu, ki ureja ta pojav. V ciklu zakonodajnega gledališča se torej družbene skupine, ki izkušajo zatiranje, aktivirajo v smeri oblikovanja konkretnih predlogov za zakonodajne spremembe. Oblikovanje predlogov poteka s pomočjo interaktivnega procesa z zainteresirano javnostjo – forumske predstave. V tem procesu sodelujejo tudi strokovnjaki na obravnavanem področju in pravni strokovnjaki. Predloge posredujejo relevantnim javnim inštitucijam, odločevalcem, kar je pospremljeno z osveščvalno kampanjo, javno diskusijo o obravnavanem primeru itd. V kolikor je predlog na ravni odločevalca sprejet, je cikel zaključen, sicer pa se začne nov cikel.

Published on: 2 April 2014
Posted by: admin